Josip Klemenčič

Rojen v Podgori, pri Nadogu, 18. septembra 1892 (hišno ime Nadoga izhaja verjetno iz lokacije hiše, ki je bila pozidana nad logom). Ljudsko šolo je obiskoval v Dolu. Zaradi izredne nadarjenosti so ga starši poslali v Ljubljano v Alojzijevišče na Poljanski cesti. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in vstopil v ljubljansko bogoslovje. V mašnika ga je posvetil ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič na praznik apostolov Petra in Pavla. Novo mašo je imel v Dolu 2. julija 1916. Že v gimnaziji je kazal veliko zanimanje za glasbo in petje. V času počitnic je domov pripeljal harmonij in komponiral pesmi.  Ob nedeljah popoldne se je zbrala pri njem podgorska mladina in so prepevali do večera. Ob tem je bil po pripovedi in zapisu sestre Julke zelo srečen in vesel.

Skladatelj Matija Tomc (1899- 1986) je zapisal: » Ko je Zavod svetega Stanislava iskal novo moč za pouk glasbe, je Klemenčič pričakoval, da bo šel on študirat. Vendar so izbrali Antona Dolinarja in tako je Klemenčič izpadel. To ga je zelo prizadelo. Ko je škof Jeglič  spoznal  svojo zmoto posebej potem, ko je  Dolinar  izjavil, da nima veselja do pedagoškega dela, je škof ponudil Klemenčiču, da gre na njegove stroške študirat na Dunaj, vendar Klemenčič ni bil več tako mlad in ni imel volje, ne moči za študij.  Na škofovo negativno  odločitev  je verjetno imel vpliv prošt Šimenc, ki je bil Klemenčičev bratranec, oba  sta tudi  bila doma iz iste vasi, vsaj taka je bila javna tajnost.  Priznani  šolani glasbeniki  kot so: Matija Tomc,Stanko Premrl, Stanko Trobina, Jože Trošt, Tomaž Faganel in drugi so dali Klemenčiču visoke ocene z obžalovanjem, da ni imel možnosti nadaljnjega študija.  Kaplan je bil v Starem trgu pri Ložu, kjer je imel zelo močan pevski zbor. Nato so se vrstila kaplanska mesta: Metlika, Dobrova, Koroška Bela, Dob in Šmartno pri Litiji. Nekaj mesecev je upravljal župniji Mengeš in Leše. Iz Leš so ga spomladi 1941 Nemci odpeljali na Hrvaško. Tu je živel do spomladi 1944. Prvega maja 1944 je obiskal rodni dom in se poslovil od ljubljene matere, ki je 19. maja 1944 umrla. Ostali vojni čas je preživel v semenišču v Ljubljani. Po vojni je bil nekaj časa župnik v Koprivniku, nato nekaj časa ekspozit v Kropi pri Kapelici. Tedaj je bil že zelo bolan. Nikjer se ni mogel umiriti. Več let je kot bolnik preživel na domu v Podgori. Nato se je preselil v semenišče in od tam v dom upokojencev na Bokalce pri Ljubljani, kjer je sklenil svojo zemeljsko pot 22. decembra 1969. Pokopal ga je ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič pri Svetem Križu na ljubljanskih Žalah. Klemenčič je bil ena najbolj samorastniških osebnosti v cerkveni glasbi. V času gimnazije se je izobraževal pri Stanku Premrlu. Z izrednim talentom in trdno voljo se je povzpel v sam vrh  cerkvene glasbe. Ni bil ravno plodovit skladatelj in ni izdal  nobene lastne zbirke, toda kar je napisal ima trajno vrednost. Njegove skladbe so izšle v Pevcu, Sveti Ceciliji, v Vodopivčevih zbirkah, največ pa v Cerkvenem glasbeniku. Pomemben, čeprav nepoznan je njegov delež v orgelski literaturi. Zanimive so njegove ocene v Cerkvenem glasbeniku s poglobljenimi kritikami. Nekaj skladb: Mlaji so postavljeni, Mogočno zvonijo zvonovi, Poglejte duše, Ponižno stopimo, Skalovje groba, Zapoj veselo o kristjan (št. 8). Vse življenje ga je spremljala bolezen, ki mu je preprečevala, da bi še več ustvaril.